sreda, 24. avgust 2011

Ko pride čas ...



Ko pride čas, moramo tudi njihove dušice pustiti na drugo stran mavrice, pravijo ...
Zdaj na travnikih, polnih zajčjih smrčkov, nanj pazijo travniške vile ...

ponedeljek, 25. julij 2011

Tudi punčke so vremensko občutljive ...

Tečka 1: "Daj no, samo enkrat se postavi zraven svoje nove ure."
Tečka 2: "Ne, ker imam obupno frizuro."
Tečka 1: "Saj ne bom objavila. Samo za arhiv bo."
Tečka 2: "Ampak samo eno ..."
Tečka 1: "Ja, ja. Samo eno ... "

(škljoc, škljoc)

Tečka 2: "Rekla si eno! Ne, ne boš !!!"

Hihihi ... Tudi punčke so vremensko občutljive.

torek, 19. april 2011

Narobe svet, piranska noč, zlata zasanjanost - vse so ljubice ...

Atelje. In v njem neverjetna energija najrazličnejših svetov. Narobe svet. Vilini in vilinčice. Mišji kralji. Zaljubljene žabe. Drevesa. Leteče krave. In piranska noč. Vsaka slika ima svoj pomen, vsaka ji je ljuba. Moje ljubice , jim pravi ...
Kateri svet je tvoj svet? Si dovolj narobe, da si zaslužiš narobe svet? Iz oblaka na travi dežuje v nebo. Na koreninah drevesa so pognala jabolka. Hiša stoji na strehi in krava se na nebu zabava s psom in z mačko. Otroček v vozičku sprehaja odraslega. Vidiš vse to? Se ti zdi, da je narobe ali se samo tiho nasmehneš in si misliš: zakaj pa ne ... Narobe svet - moj svet? Ja, tako pravi.


Pa piranska noč. Skrivnostna. Temačna, a obenem svetla. Ladja iz vseh zornih kotov. Pa uživanje na palubi. In nekdo, ki upa, da mu bo modra njiva naklonila ribo. Rešilni jopič - lahko si brez skrbi.


Prav posebno drevo. Prelivajoče se barve, zlata zasanjanost. Mali kraljevič. Zaljubljen v knjige. Ali bere pesmi o ljubezni?


In Mojca. Srčna. Povsod je. Nagovarja te z vsako sliko - brez besed. Slišiš? Kateri svet te je premamil?

Od vsake ljubice se poslovi. Poboža kraljeviča, na hitro poljubi letečo kravo in obljubi, da bo kmalu nastala še kakšna. Piransko noč tiho objame z vsem srcem. Poboža ribiča, z dlanjo se ustavi na rešilnem jopiču, kot da bi mu naročila, naj te varuje ...

Ko odhajaš, si bogatejši. Toliko bogatejši. In narobe svetu se zahvališ. Zahvališ se mu za letečo kravo, za korenine, ki so obrodile sadove. Zahvališ se mu za Fo ...

torek, 12. april 2011

Kam je šlo sonce ali ko Dorimu sončica zagleda sončece ...

To je Dorimu sončica.
Danes je bil tako sivosiv dan, da je bilo še njej dolgčas. Hodila je sem in tja ...


... in posedala po deželi Dorimu.

Zato sem ji posodila knjigo z otroškimi pesmicami, v kateri jo je na zadnji strani čakalo presenečenje - pesmica Uspavanka. To je pesmica o sončku, ki se je ponoči odpravilo spat in zvezdice mu šepetajo, da je noč njihov čas ... Torej. Kaj se zgodi, ko Dorimu sončica zagleda sončece?

***

Bere in zagleda ilustracijo sončka ...
"Sonček?" vstane in si ilustracijo ogleda pobližje ...

"Poglej! Sonček je! Pridi sem!"
"Pa tole pogleeeeej! Takšne žarke ima kot jaz!"
"Še takole poglej!" Ga vidiš?" (navdušeno!!)
"Poglej njegove zvezdice - takšne so kot moje! Pa enake čeveljce imava!" (še bolj navdušena!!)
"Ti kar mirno spančkaj ..." (ga poboža po ličku)
"A lahko imam tole knjigico? Prosim, prosim, prosim ... Samo nekaj dni, dokler se sonček ne zbudi ..."
Kdo bi lahko rekel ne tako ljubkemu pogledu ... Pa počakajmo, kdaj bom dobila nazaj knjigo. Takrat se bo sončece zbudilo in spet posijalo ...



Na fotografijah je knjiga Iščemo hišico avtorice Anje Štefan. Ilustracije v knjigi so delo Ančke Gošnik Godec. (Ljubljana, Mladinska knjiga, 2005)

sreda, 23. februar 2011

Le pomembno obvestilo ...

Danes imamo ogromno dela z barvanjem tulipanov, zato obljavljamo le POMEMBNO OBVESTILO.
Če ti je Dorimu blog všeč, ga začni spremljati. Več nas bo, pogostejše bodo objave. 30., 31. in 32. spremljevalka so že prejele svoje nagradice, nagradili bomo tudi 50. in 60. spremljevalca/-ko ... :) 100 spremljevalcu oz. spremljevalki pa bomo podarili albumček z izbranimi Dorimu fotografijami! :)

Mavričen dan, DorimuCo.

torek, 8. februar 2011

Od rožice do rožice ali kako nastane pikapolonček ...

Današnja objava je za vse, ki se/me sprašujete, kako nastajajo drobni dodatki na oblekah Dorimu punčk.

Poglejmo, kako nastane pikapolonček, ki potuje od rožice do rožice! Za izdelavo potrebujemo rdeč filc ali kos blaga, črn sukanec, črno in rdečo prejico, prejice v barvah rožic, dovolj časa in veliko veselja za takšno delo. Preden začnemo, moramo seveda zašiti kos oblačilca, na katerega bomo dodatek našili – v našem primeru je to majčka.

Najprej iz filca (ali blaga) izrežemo elipsasto obliko in na mestu, kjer bo pikapolonček imel glavo, naredimo zarezo v obliki trikotnika. Skozi celotno telesce v enakomernih presledkih napeljemo črn sukanec.



Zanke sukanca, ki so nastale pri napeljevanju, razrežemo in vseh šest koncev skrajšamo na enako dolžino (nekaj milimetrov oz. odvisno od velikosti telesca). Nato z rdečo prejico telesce razdelimo na dva enaka dela in s črno izdelamo pike. Ostanka črne prejice ne odrežemo.



Telesce prišijemo na oblačilce in z ostankom črne prejice neposredno na oblačilce izvezemo glavo. S sukancem izdelamo še tipalki in …



… pikapolonček lahko začne lesti po majčki!



Z izbranimi barvami prejice na različnih mestih po majčki izvezemo rožice (po želji z listki).



Ko pikapolončka opazujemo, kako leze od ene rožice k drugi, lahko s črnim sukancem izvezemo njegovo pot.





Le kam je namenjen?



Preden lahko punčka oblačilce obleče, ga obvezno preveri še naša »šefica« ...



Sledi nekajminutna razlaga, zakaj ona še nima takšne majčke in obljubljanje, da jo dobi takoj, ko bom imela kakšno prosto urico, nato pa punčka, kateri je pikapolonček namenjen, obleče majčko. Verjamem, da bo ta pikapolonček poskrbel za srečo na poti!



Naslednji korak: hlače!

Tako ustvarjamo naš svet in naše zgodbe. Zdaj si verjetno znate predstavljati, kako je nastala metuljčica Tajčica …

nedelja, 7. november 2010

Iskanje kopalk, "pospravljanje" limon, železne gobe in še kaj ...

Najprej se na hitro oglašam jaz, potem pa bom predala tipkovnico, ker sem tako obljubila.
Odkar smo se vrnili z morja sem baje ves čas tečnarila (tako sta rekla - po moje sem malo večkrat omenila), da morava objavit vsaj nekaj fotografij, ker jih imamo res ogroooooooomno!
Ja, veliko smo slikali. No, … mene so. Sem tudi jaz hotela njih, ampak slikalnik je zame zelo težek, sploh pa vsi cvilijo, da jih ne smeš slikat. Na morju je bilo luštno, ampak ne mislite, da sem samo ležala in uživala na soncu. Kar naprej je bilo treba kaj pospraviti – limone, pa hibiskusove cvetove in tiste debele vrvi, ki so bile kar tako vržene okoli velikih železnih gob! Je bilo kar naporno, ampak vseeno sem imela kakšno minutko za iskalanje srčastih kamenčkov, namakanje v lesenem bazenčku in poležavanje na plaži. Zdaj najprej sledijo še neke pisarije, potem pa upam, da bo končno nalepila vsaj nekaj slikic!



INBI



Pisarije … Ja, od morja je res minilo že kar nekaj časa, a zato se bo zdaj še toliko lepše spomniti na tople, sončne dni!
Pravzaprav nimam kaj veliko za pisariti, le prvo fotografijo naj malce obrazložim. Torej, ko sva se začela pogovarjati o morju in o tem, česa vse ne smeva pozabiti, je mala izginila. Po kakšne pol ure je pokukala iz velikega predala, v katerem imamo shranjeno blago, obleke za punčke in vse ostalo, kar potrebujemo za naše ustvarjanje, in obupano rekla: »Ne najdem kopalk…«. Kriva sva bila po njeno seveda midva (in ne njen nered), ker vedno vse prelagava in sva jih zagotovo nekam založila. Predvsem pa je nezaslišano, da nima svoje omare in ne more nikamor pospraviti svojih stvari. Ko smo že dobre pol ure vsi iskali njene kopalke (res so se skrivale v velikem kosu belega blaga, iz katerega sem eni od punčk zašila majčko …), sva se vprašala: »Kdo pa je sploh rekel, da gre zraven?!« Ampak bilo je že prepozno - na mizi je imela že vse pripravljeno …


In smo šli!


Takole je izgledalo »pospravljanje« limon. Če je kakšna limona ležala na tleh, se je na vso moč trudila, da jo je spravila nazaj do limonovca …


in jo pripela nazaj na drevo …


Pospravljanje hibiskusovih cvetov …


Uživanje v »lesenem bazenčku« …


Iskanje pravega koščka plaže (kjer je največ srčastih kamenčkov) …


...


norčije …


norčije …


skrivalnice …


in »železne gobe«!


Že na poti domov pa se je začelo: Kako je lahko v slikalniku toliko slik, saj ni tako velik? Kako pa jih objaviš na najin blog? Kdaj pa jih boš objavila? Zakaj pa jih že nisi? ... In potem ... Kdaj pa dobim omaro? A bo dovolj velika za vse moje stvari? Kje pa jo bosta kupila? A grem lahko zraven? Si jo bom lahko sama izbrala ... In vrnili smo se v naš vsakdan!