nedelja, 07. november 2010

Iskanje kopalk, "pospravljanje" limon, železne gobe in še kaj ...

Najprej se na hitro oglašam jaz, potem pa bom predala tipkovnico, ker sem tako obljubila.
Odkar smo se vrnili z morja sem baje ves čas tečnarila (tako sta rekla - po moje sem malo večkrat omenila), da morava objavit vsaj nekaj fotografij, ker jih imamo res ogroooooooomno!
Ja, veliko smo slikali. No, … mene so. Sem tudi jaz hotela njih, ampak slikalnik je zame zelo težek, sploh pa vsi cvilijo, da jih ne smeš slikat. Na morju je bilo luštno, ampak ne mislite, da sem samo ležala in uživala na soncu. Kar naprej je bilo treba kaj pospraviti – limone, pa hibiskusove cvetove in tiste debele vrvi, ki so bile kar tako vržene okoli velikih železnih gob! Je bilo kar naporno, ampak vseeno sem imela kakšno minutko za iskalanje srčastih kamenčkov, namakanje v lesenem bazenčku in poležavanje na plaži. Zdaj najprej sledijo še neke pisarije, potem pa upam, da bo končno nalepila vsaj nekaj slikic!



INBI



Pisarije … Ja, od morja je res minilo že kar nekaj časa, a zato se bo zdaj še toliko lepše spomniti na tople, sončne dni!
Pravzaprav nimam kaj veliko za pisariti, le prvo fotografijo naj malce obrazložim. Torej, ko sva se začela pogovarjati o morju in o tem, česa vse ne smeva pozabiti, je mala izginila. Po kakšne pol ure je pokukala iz velikega predala, v katerem imamo shranjeno blago, obleke za punčke in vse ostalo, kar potrebujemo za naše ustvarjanje, in obupano rekla: »Ne najdem kopalk…«. Kriva sva bila po njeno seveda midva (in ne njen nered), ker vedno vse prelagava in sva jih zagotovo nekam založila. Predvsem pa je nezaslišano, da nima svoje omare in ne more nikamor pospraviti svojih stvari. Ko smo že dobre pol ure vsi iskali njene kopalke (res so se skrivale v velikem kosu belega blaga, iz katerega sem eni od punčk zašila majčko …), sva se vprašala: »Kdo pa je sploh rekel, da gre zraven?!« Ampak bilo je že prepozno - na mizi je imela že vse pripravljeno …


In smo šli!


Takole je izgledalo »pospravljanje« limon. Če je kakšna limona ležala na tleh, se je na vso moč trudila, da jo je spravila nazaj do limonovca …


in jo pripela nazaj na drevo …


Pospravljanje hibiskusovih cvetov …


Uživanje v »lesenem bazenčku« …


Iskanje pravega koščka plaže (kjer je največ srčastih kamenčkov) …


...


norčije …


norčije …


skrivalnice …


in »železne gobe«!


Že na poti domov pa se je začelo: Kako je lahko v slikalniku toliko slik, saj ni tako velik? Kako pa jih objaviš na najin blog? Kdaj pa jih boš objavila? Zakaj pa jih že nisi? ... In potem ... Kdaj pa dobim omaro? A bo dovolj velika za vse moje stvari? Kje pa jo bosta kupila? A grem lahko zraven? Si jo bom lahko sama izbrala ... In vrnili smo se v naš vsakdan!

petek, 13. avgust 2010

KAČJI PASTIR, LIBELA

Današnjo objavo namenjam vsem, ki verjamete, da v življenju ni naključij.

Zadnjih nekaj mesecev opažam, da sem vedno bolj pozorna na tetovaže. Velikokrat buljim v njih in se to zavem šele, ko se srečam s pogledi neznancev, ki mi sporočajo: »Kaj zijaš …«. Kaj vse vidiš! Od najrazličnejših napisov, cvetov, živali, vzorcev, obrazov, likov iz filmov in risank, pravljičnih motivov, pošasti, … Nekatere so velike, barvne, druge umirjene, skoraj skrite. Ko opazujem vse te motive, se sprašujem, koliko teh »poslikav« ima za ljudi, ki jih nosijo simbolno vrednost ...
Tako sem začela tetovaže razvrščati v dve skupini. Prva skupina so tiste, v katerih vidim nek smisel (čeprav včasih še sama ne vem zakaj), v drugo pa uvrščam tiste prazne. Tiste, ki so kar nekaj. Nekaj, s čemer lahko vzbujaš pozornost in imaš samo zato, da imaš. Teh iz druge skupine ne maram … Zato sem se zadnjič, ko sem videla verjetno najgršo tetovažo do sedaj, začela spraševati, kaj ima zame tolikšno simbolno vrednost, da bi nosila vedno in za zmeraj s seboj ...

Že dolgo verjamem, da v življenju ni naključij in že od nekdaj sem vraževerna. Ko na/ob cesti vidim mačko, vseeno kakšne barve, pljuvam po avtu (in tako dolgo tečnarim, da pljunejo vsi, ki so zraven), ko zagledam dimnikarja, ponavadi tako dolgo sučem gumb, da ga na koncu zgubim, … A najpomembneje mi je, da je nekdo vedno z menoj. On. Ko sem ga dobila, je imel okoli vratu listek, na katerem je pisalo: Sem palček, ki prinaša srečo.



Ne vem zakaj sem to sporočilce vzela tako resno, a od tistega trenutka dalje je mali škratek vedno in povsod z menoj. Vedno in povsod. In verjamem, da prinaša srečo. Enkrat sem ga pozabila doma in bilo je, kot da bi se pozabila obleči! Nenehna »potovanja« na njem seveda puščajo vedno več sledi in Tetovaža z njegovo podobo bi zame nedvomno imela velik, velik pomen … Predvsem pa bi ga tako lahko kdaj pustila doma, ne da bi se mi morala ločiti od njega …



Drugi simbol, ki sem ga našla, pa je simbol moči, lahkotnosti, sprememb, energije, moči, ravnovesja. Kačji pastir.
Izraz kačji pastir mi ni všeč. Zato bom pisala o libeli. Čeprav je žuželka, prej kot ozka krila in členasti zadek, opaziš njeno nežnost, lahkotnost, prekrasne barve ...

Do prejšnjega tedna sem bila popolnoma zadovoljna s tem, da sem našla kar dva simbola, ki mi veliko pomenita. Enega sem tako imela ves čas pred nosom, drugega pa sem našla v knjigah. A nekomu to očitno ni bilo dovolj ... Nekaj dni kasneje sem namreč sredi mesta na tleh zagledala libelo. Žal je bila mrtva. Ni bila poškodovana. Še vedno je bila prekrasne modre barve. Krilca so bila sklenjena. Izgledalo je, kot da počiva. Stika z žuželkami se izogibam, a libelo sem pobrala. Previdno sem jo odnesla domov in razmišljala, kaj bom z njo. Prva misel je bila seveda, da jo bom dala v okvir in obesila na steno ...
Ko sem jo prinesla domov in odložila na mizo je bilo, kot da bi v njej ugasnila vsa lepota. Postala je žuželka – temna, velika žuželka. Le na sončnih žarkih, ki so še sijali skozi okno, so se njene barve še zalesketale in prelivale iz modre v zeleno in vijolično …



Jasno mi je postalo, da mora »domov«. K vodi, na sonce!

Zato sem pred hišo utrgala velik lipov list in iz njega sešila čolniček ...



Libelo sem previdno položila vanj ...



In jo odnesla k vodi.





V graškem parku je mali ribnik. Dom libel. Krasi ga prelepa skulptura …



Bi lahko za »svojo« libelo našla lepši kraj?



Naključje? Ne, ne ... V življenju ni naključij.

petek, 25. junij 2010

Herbari-j

Pozdravljeni!

Pišem jaz. Ampak to tako veste, ker so črke bolj debele.

Pišem zato, ker vam moram sporočiti, da sem lahko v herbari vstavila, kar sem si že dolgo želela in nujno potrebovala. Srčasti cvetek! Dolgo sem čakala, da sem ga dobila, ker mi najprej nihče verjel, da sploh obstaja. In kaj vse so mi prinašali namesto pravih srčkov (o tem ne bom pisala, ker me prst že zdaj pošteno boli)! Srčasti cvetek mora imeti v svojem herbariju vsako pravo mavrično bitje. Zato je bilo zame še posebej nerodno, da ga nisem imela.

No, to sem vam morala danes sporočiti. Če bo še kdo pisal o tem in stokal, kako naporno je bilo najti srčasti cvetek, verjemite, da bi bilo vse skupaj veliko lažje, če me ne bi poskušali nahecati z zašitimi napolnjenimi lipovimi listi !!!

INBI.

P.S.: Vem, da se HERBARIJ piše z »J«. Če sem ga kje pozabila napisati, sem se zmotila!







sreda, 09. junij 2010

Dnevnik, spletni dnevnik ... Blog!

Dnevnik? Dnevnike pišejo samo tiste najbolj punčkaste punčke in jaz to nisem! In nočem biti! In nikoli ne bom!
Tako se je mala Inbi razburila, ko sem jo nekega dne vprašala, če bi ona pisala dnevnik. Zamisel se mi je zdela tako prikupna in simpatična! A tisti dan je ostalo pri tem.
Čez nekaj dni sem poskusila malo drugače. Predlagala sem ji spletni dnevnik. Še bolj skuštrana je postala, tako je začela kriliti, češ kaj si mislim, da ima cele dneve čas za moje govoričenje in »spletanje dnevnikov«. Dobro, pa nič. Ko so se ji lasje malo polegli, sem poskusila še takole: Ti, kaj pa če bi imeli midve blog? To so ji zasijale oči! Blog imajo najbolj moderne punčke in vile! Spet sva postali najboljši prijateljici in moje »govoričenje« naenkrat ni bilo več tako zelo neumno. Nekaj časa mi je sedela na rami in se mi dobrikala, potem pa me je vprašala, kako se blog »dela«. Razložila sem ji, da se blog ne dela, ampak piše, in že je žugala, da ona že ne bo pisala in tipkala (seveda ne boš, saj imaš samo en prst, sem pomislila, a čisto potiho, da ne bi slišala moje misli). Obljubiti sem ji morala, da bom tipkala jaz. In da bom kaj napisala, če ona ne bo imela časa (… ker blog je treba delati, tako kot se spodobi, če že!). Nekaj časa si je ogledovala tipkovnico, potem pa se je začelo: Kako bodo drugi vedeli, če ti bom jaz narekovala ali boš sama pisarila (pisarila …)? Kakšne barve bo moja pisava? A lahko imam metuljčke za ozadje? A znaš slepo tipkati? Bom imela svoje geslo? In, in, in …

Končni dogovor je bil takšen: madame bo pisala v črni barvi, ker vsi vilini vedo, kako prekrasno črni so njeni lasje in to enostavno mora biti v stilu. Tudi jaz lahko pisarim v črni barvi, ampak moje pisarije bodo ležeče, ker tako ali tako niso pomembne. Pod svoje besede se bo vedno podpisala z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI in ime podčrtala.

Hja, to je Inbi. Malo muhasta in važna, včasih malce sitna, a vseeno izredno prijazna, prikupna in ljubka. Predvsem pa je moja – moja punčka, moj navdih, moja zgodba.