sreda, 09. junij 2010

Dnevnik, spletni dnevnik ... Blog!

Dnevnik? Dnevnike pišejo samo tiste najbolj punčkaste punčke in jaz to nisem! In nočem biti! In nikoli ne bom!
Tako se je mala Inbi razburila, ko sem jo nekega dne vprašala, če bi ona pisala dnevnik. Zamisel se mi je zdela tako prikupna in simpatična! A tisti dan je ostalo pri tem.
Čez nekaj dni sem poskusila malo drugače. Predlagala sem ji spletni dnevnik. Še bolj skuštrana je postala, tako je začela kriliti, češ kaj si mislim, da ima cele dneve čas za moje govoričenje in »spletanje dnevnikov«. Dobro, pa nič. Ko so se ji lasje malo polegli, sem poskusila še takole: Ti, kaj pa če bi imeli midve blog? To so ji zasijale oči! Blog imajo najbolj moderne punčke in vile! Spet sva postali najboljši prijateljici in moje »govoričenje« naenkrat ni bilo več tako zelo neumno. Nekaj časa mi je sedela na rami in se mi dobrikala, potem pa me je vprašala, kako se blog »dela«. Razložila sem ji, da se blog ne dela, ampak piše, in že je žugala, da ona že ne bo pisala in tipkala (seveda ne boš, saj imaš samo en prst, sem pomislila, a čisto potiho, da ne bi slišala moje misli). Obljubiti sem ji morala, da bom tipkala jaz. In da bom kaj napisala, če ona ne bo imela časa (… ker blog je treba delati, tako kot se spodobi, če že!). Nekaj časa si je ogledovala tipkovnico, potem pa se je začelo: Kako bodo drugi vedeli, če ti bom jaz narekovala ali boš sama pisarila (pisarila …)? Kakšne barve bo moja pisava? A lahko imam metuljčke za ozadje? A znaš slepo tipkati? Bom imela svoje geslo? In, in, in …

Končni dogovor je bil takšen: madame bo pisala v črni barvi, ker vsi vilini vedo, kako prekrasno črni so njeni lasje in to enostavno mora biti v stilu. Tudi jaz lahko pisarim v črni barvi, ampak moje pisarije bodo ležeče, ker tako ali tako niso pomembne. Pod svoje besede se bo vedno podpisala z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI in ime podčrtala.

Hja, to je Inbi. Malo muhasta in važna, včasih malce sitna, a vseeno izredno prijazna, prikupna in ljubka. Predvsem pa je moja – moja punčka, moj navdih, moja zgodba.









Ni komentarjev:

Objavite komentar