Današnjo objavo namenjam vsem, ki verjamete, da v življenju ni naključij.
Zadnjih nekaj mesecev opažam, da sem vedno bolj pozorna na tetovaže. Velikokrat buljim v njih in se to zavem šele, ko se srečam s pogledi neznancev, ki mi sporočajo: »Kaj zijaš …«. Kaj vse vidiš! Od najrazličnejših napisov, cvetov, živali, vzorcev, obrazov, likov iz filmov in risank, pravljičnih motivov, pošasti, … Nekatere so velike, barvne, druge umirjene, skoraj skrite. Ko opazujem vse te motive, se sprašujem, koliko teh »poslikav« ima za ljudi, ki jih nosijo simbolno vrednost ...
Tako sem začela tetovaže razvrščati v dve skupini. Prva skupina so tiste, v katerih vidim nek smisel (čeprav včasih še sama ne vem zakaj), v drugo pa uvrščam tiste prazne. Tiste, ki so kar nekaj. Nekaj, s čemer lahko vzbujaš pozornost in imaš samo zato, da imaš. Teh iz druge skupine ne maram … Zato sem se zadnjič, ko sem videla verjetno najgršo tetovažo do sedaj, začela spraševati, kaj ima zame tolikšno simbolno vrednost, da bi nosila vedno in za zmeraj s seboj ...
Že dolgo verjamem, da v življenju ni naključij in že od nekdaj sem vraževerna. Ko na/ob cesti vidim mačko, vseeno kakšne barve, pljuvam po avtu (in tako dolgo tečnarim, da pljunejo vsi, ki so zraven), ko zagledam dimnikarja, ponavadi tako dolgo sučem gumb, da ga na koncu zgubim, … A najpomembneje mi je, da je nekdo vedno z menoj. On. Ko sem ga dobila, je imel okoli vratu listek, na katerem je pisalo: Sem palček, ki prinaša srečo.
Ne vem zakaj sem to sporočilce vzela tako resno, a od tistega trenutka dalje je mali škratek vedno in povsod z menoj. Vedno in povsod. In verjamem, da prinaša srečo. Enkrat sem ga pozabila doma in bilo je, kot da bi se pozabila obleči! Nenehna »potovanja« na njem seveda puščajo vedno več sledi in Tetovaža z njegovo podobo bi zame nedvomno imela velik, velik pomen … Predvsem pa bi ga tako lahko kdaj pustila doma, ne da bi se mi morala ločiti od njega …
Drugi simbol, ki sem ga našla, pa je simbol moči, lahkotnosti, sprememb, energije, moči, ravnovesja. Kačji pastir.
Izraz kačji pastir mi ni všeč. Zato bom pisala o libeli. Čeprav je žuželka, prej kot ozka krila in členasti zadek, opaziš njeno nežnost, lahkotnost, prekrasne barve ...
Do prejšnjega tedna sem bila popolnoma zadovoljna s tem, da sem našla kar dva simbola, ki mi veliko pomenita. Enega sem tako imela ves čas pred nosom, drugega pa sem našla v knjigah. A nekomu to očitno ni bilo dovolj ... Nekaj dni kasneje sem namreč sredi mesta na tleh zagledala libelo. Žal je bila mrtva. Ni bila poškodovana. Še vedno je bila prekrasne modre barve. Krilca so bila sklenjena. Izgledalo je, kot da počiva. Stika z žuželkami se izogibam, a libelo sem pobrala. Previdno sem jo odnesla domov in razmišljala, kaj bom z njo. Prva misel je bila seveda, da jo bom dala v okvir in obesila na steno ...
Ko sem jo prinesla domov in odložila na mizo je bilo, kot da bi v njej ugasnila vsa lepota. Postala je žuželka – temna, velika žuželka. Le na sončnih žarkih, ki so še sijali skozi okno, so se njene barve še zalesketale in prelivale iz modre v zeleno in vijolično …
Jasno mi je postalo, da mora »domov«. K vodi, na sonce!
Zato sem pred hišo utrgala velik lipov list in iz njega sešila čolniček ...
Libelo sem previdno položila vanj ...
In jo odnesla k vodi.
V graškem parku je mali ribnik. Dom libel. Krasi ga prelepa skulptura …
Bi lahko za »svojo« libelo našla lepši kraj?
Naključje? Ne, ne ... V življenju ni naključij.
Zadnjih nekaj mesecev opažam, da sem vedno bolj pozorna na tetovaže. Velikokrat buljim v njih in se to zavem šele, ko se srečam s pogledi neznancev, ki mi sporočajo: »Kaj zijaš …«. Kaj vse vidiš! Od najrazličnejših napisov, cvetov, živali, vzorcev, obrazov, likov iz filmov in risank, pravljičnih motivov, pošasti, … Nekatere so velike, barvne, druge umirjene, skoraj skrite. Ko opazujem vse te motive, se sprašujem, koliko teh »poslikav« ima za ljudi, ki jih nosijo simbolno vrednost ...
Tako sem začela tetovaže razvrščati v dve skupini. Prva skupina so tiste, v katerih vidim nek smisel (čeprav včasih še sama ne vem zakaj), v drugo pa uvrščam tiste prazne. Tiste, ki so kar nekaj. Nekaj, s čemer lahko vzbujaš pozornost in imaš samo zato, da imaš. Teh iz druge skupine ne maram … Zato sem se zadnjič, ko sem videla verjetno najgršo tetovažo do sedaj, začela spraševati, kaj ima zame tolikšno simbolno vrednost, da bi nosila vedno in za zmeraj s seboj ...
Že dolgo verjamem, da v življenju ni naključij in že od nekdaj sem vraževerna. Ko na/ob cesti vidim mačko, vseeno kakšne barve, pljuvam po avtu (in tako dolgo tečnarim, da pljunejo vsi, ki so zraven), ko zagledam dimnikarja, ponavadi tako dolgo sučem gumb, da ga na koncu zgubim, … A najpomembneje mi je, da je nekdo vedno z menoj. On. Ko sem ga dobila, je imel okoli vratu listek, na katerem je pisalo: Sem palček, ki prinaša srečo.
Ne vem zakaj sem to sporočilce vzela tako resno, a od tistega trenutka dalje je mali škratek vedno in povsod z menoj. Vedno in povsod. In verjamem, da prinaša srečo. Enkrat sem ga pozabila doma in bilo je, kot da bi se pozabila obleči! Nenehna »potovanja« na njem seveda puščajo vedno več sledi in Tetovaža z njegovo podobo bi zame nedvomno imela velik, velik pomen … Predvsem pa bi ga tako lahko kdaj pustila doma, ne da bi se mi morala ločiti od njega …
Drugi simbol, ki sem ga našla, pa je simbol moči, lahkotnosti, sprememb, energije, moči, ravnovesja. Kačji pastir.
Izraz kačji pastir mi ni všeč. Zato bom pisala o libeli. Čeprav je žuželka, prej kot ozka krila in členasti zadek, opaziš njeno nežnost, lahkotnost, prekrasne barve ...
Do prejšnjega tedna sem bila popolnoma zadovoljna s tem, da sem našla kar dva simbola, ki mi veliko pomenita. Enega sem tako imela ves čas pred nosom, drugega pa sem našla v knjigah. A nekomu to očitno ni bilo dovolj ... Nekaj dni kasneje sem namreč sredi mesta na tleh zagledala libelo. Žal je bila mrtva. Ni bila poškodovana. Še vedno je bila prekrasne modre barve. Krilca so bila sklenjena. Izgledalo je, kot da počiva. Stika z žuželkami se izogibam, a libelo sem pobrala. Previdno sem jo odnesla domov in razmišljala, kaj bom z njo. Prva misel je bila seveda, da jo bom dala v okvir in obesila na steno ...
Ko sem jo prinesla domov in odložila na mizo je bilo, kot da bi v njej ugasnila vsa lepota. Postala je žuželka – temna, velika žuželka. Le na sončnih žarkih, ki so še sijali skozi okno, so se njene barve še zalesketale in prelivale iz modre v zeleno in vijolično …
Jasno mi je postalo, da mora »domov«. K vodi, na sonce!
Zato sem pred hišo utrgala velik lipov list in iz njega sešila čolniček ...
Libelo sem previdno položila vanj ...
In jo odnesla k vodi.
V graškem parku je mali ribnik. Dom libel. Krasi ga prelepa skulptura …
Bi lahko za »svojo« libelo našla lepši kraj?
Naključje? Ne, ne ... V življenju ni naključij.
