Najprej se na hitro oglašam jaz, potem pa bom predala tipkovnico, ker sem tako obljubila.
Odkar smo se vrnili z morja sem baje ves čas tečnarila (tako sta rekla - po moje sem malo večkrat omenila), da morava objavit vsaj nekaj fotografij, ker jih imamo res ogroooooooomno!
Ja, veliko smo slikali. No, … mene so. Sem tudi jaz hotela njih, ampak slikalnik je zame zelo težek, sploh pa vsi cvilijo, da jih ne smeš slikat. Na morju je bilo luštno, ampak ne mislite, da sem samo ležala in uživala na soncu. Kar naprej je bilo treba kaj pospraviti – limone, pa hibiskusove cvetove in tiste debele vrvi, ki so bile kar tako vržene okoli velikih železnih gob! Je bilo kar naporno, ampak vseeno sem imela kakšno minutko za iskalanje srčastih kamenčkov, namakanje v lesenem bazenčku in poležavanje na plaži. Zdaj najprej sledijo še neke pisarije, potem pa upam, da bo končno nalepila vsaj nekaj slikic!
INBI
Pisarije … Ja, od morja je res minilo že kar nekaj časa, a zato se bo zdaj še toliko lepše spomniti na tople, sončne dni!
Pravzaprav nimam kaj veliko za pisariti, le prvo fotografijo naj malce obrazložim. Torej, ko sva se začela pogovarjati o morju in o tem, česa vse ne smeva pozabiti, je mala izginila. Po kakšne pol ure je pokukala iz velikega predala, v katerem imamo shranjeno blago, obleke za punčke in vse ostalo, kar potrebujemo za naše ustvarjanje, in obupano rekla: »Ne najdem kopalk…«. Kriva sva bila po njeno seveda midva (in ne njen nered), ker vedno vse prelagava in sva jih zagotovo nekam založila. Predvsem pa je nezaslišano, da nima svoje omare in ne more nikamor pospraviti svojih stvari. Ko smo že dobre pol ure vsi iskali njene kopalke (res so se skrivale v velikem kosu belega blaga, iz katerega sem eni od punčk zašila majčko …), sva se vprašala: »Kdo pa je sploh rekel, da gre zraven?!« Ampak bilo je že prepozno - na mizi je imela že vse pripravljeno …
Odkar smo se vrnili z morja sem baje ves čas tečnarila (tako sta rekla - po moje sem malo večkrat omenila), da morava objavit vsaj nekaj fotografij, ker jih imamo res ogroooooooomno!
Ja, veliko smo slikali. No, … mene so. Sem tudi jaz hotela njih, ampak slikalnik je zame zelo težek, sploh pa vsi cvilijo, da jih ne smeš slikat. Na morju je bilo luštno, ampak ne mislite, da sem samo ležala in uživala na soncu. Kar naprej je bilo treba kaj pospraviti – limone, pa hibiskusove cvetove in tiste debele vrvi, ki so bile kar tako vržene okoli velikih železnih gob! Je bilo kar naporno, ampak vseeno sem imela kakšno minutko za iskalanje srčastih kamenčkov, namakanje v lesenem bazenčku in poležavanje na plaži. Zdaj najprej sledijo še neke pisarije, potem pa upam, da bo končno nalepila vsaj nekaj slikic!
INBI
Pisarije … Ja, od morja je res minilo že kar nekaj časa, a zato se bo zdaj še toliko lepše spomniti na tople, sončne dni!
Pravzaprav nimam kaj veliko za pisariti, le prvo fotografijo naj malce obrazložim. Torej, ko sva se začela pogovarjati o morju in o tem, česa vse ne smeva pozabiti, je mala izginila. Po kakšne pol ure je pokukala iz velikega predala, v katerem imamo shranjeno blago, obleke za punčke in vse ostalo, kar potrebujemo za naše ustvarjanje, in obupano rekla: »Ne najdem kopalk…«. Kriva sva bila po njeno seveda midva (in ne njen nered), ker vedno vse prelagava in sva jih zagotovo nekam založila. Predvsem pa je nezaslišano, da nima svoje omare in ne more nikamor pospraviti svojih stvari. Ko smo že dobre pol ure vsi iskali njene kopalke (res so se skrivale v velikem kosu belega blaga, iz katerega sem eni od punčk zašila majčko …), sva se vprašala: »Kdo pa je sploh rekel, da gre zraven?!« Ampak bilo je že prepozno - na mizi je imela že vse pripravljeno …
In smo šli!
Takole je izgledalo »pospravljanje« limon. Če je kakšna limona ležala na tleh, se je na vso moč trudila, da jo je spravila nazaj do limonovca …
in jo pripela nazaj na drevo … 
Pospravljanje hibiskusovih cvetov …
Uživanje v »lesenem bazenčku« …
Iskanje pravega koščka plaže (kjer je največ srčastih kamenčkov) …
...
norčije …
norčije …
skrivalnice …
in »železne gobe«!
Že na poti domov pa se je začelo: Kako je lahko v slikalniku toliko slik, saj ni tako velik? Kako pa jih objaviš na najin blog? Kdaj pa jih boš objavila? Zakaj pa jih že nisi? ... In potem ... Kdaj pa dobim omaro? A bo dovolj velika za vse moje stvari? Kje pa jo bosta kupila? A grem lahko zraven? Si jo bom lahko sama izbrala ... In vrnili smo se v naš vsakdan!
Ma daj!!!!!...kako prisrčen blog in tale zgodbica...ena A...in punčka ima popek...ODLIČNO!!!
OdgovoriIzbrišiSuper bi izpadlo tudi v stilu kakšnega stripa (z oblački za komentarje)...
vse bo, vse bo ... :) hvala, ana! :)
OdgovoriIzbriši